fbpx

UK je uhvaćen u unakrsnoj vatri američko-iranskog klinča

Boris-UK

London se upleo u igre živaca SAD-a i Irana, a ova međunarodna kriza oko privedenih tankera dolazi usred neugodne tranzicije vodstva kod kuće.

Sljedećeg tjedna Velika Britanija će imati novog premijera. To bi mogao biti bivši ministar vanjskih poslova, Boris Johnson, ili sadašnji ministar vanjskih poslova, Jeremy Hunt. Tko god bude izabran za novog vođu torija i šefa vlade, dočekat će ga međunarodna kriza. To neće biti nered zbog Brexita. Puno veći problem pravi kriza s Iranom.

Početkom srpnja, Velika Britanija je zaplijenila naftni tanker koji je prevozio iransku naftu kroz Gibraltarski tjesnac, rekavši kako krši sankcije EU koristeći sirijsku luku. Teheran je tog petka priveo tanker pod britanskom zastavom ispred njegove obale, a u čemu mnogi vide čin odmazde.

Iran optužuje Veliku Britaniju da vodi američki rat, jer administracija predsjednika Donalda Trumpa pojačava pritisak na Islamsku Republiku s rasporedom vojnih sredstava i prijetnji sankcijama za sve kupce iranske nafte.

I Johnson i Hunt izjavili su da ne bi podržali vojnu akciju protiv Irana ako bi je Trump pokrenuo.

“Sjedinjene Američke Države su naš najbliži saveznik, razgovaramo s njima cijelo vrijeme, razmatramo sve zahtjeve koje pažljivo iznose, ali ne mogu zamisliti ni jednu situaciju u kojoj traže da se složimo s bilo kakvim potezima o ratu”, uvjerio je Hunt zastupnike, zabrinute da će situacija dalje eskalirati.

Svakako, Velika Britanija ima veliki dokaz o odupiranju zahtjevima Washingtona da ide u rat na Bliskom istoku. I nije kao da su arhitekti invazije Iraka iz 2003. godine, poput Johna Boltona, ponovno na vlasti u Washingtonu, vodeći optužbu protiv Irana, zar ne?

Tu je i radnička opozicija, spremna ukazati na neugodnu ulogu Velike Britanije u dvoboju s Iranom.

“Naša je uloga je zalaganje za rješavanje sukoba, deeskalaciju”, rekao je ministar vanjskih poslova Richard Burgon u intervjuu za Sky News. “Ono što ne želimo učiniti jest biti samo glasnici ili pomoćnici Donalda Trumpa i Johna Boltona.”

SAD i Iran su u svibnju već bili suočeni sa sukobima, sabotažom naftnih tankera, uklanjanjem bespilotnih letjelica i stalnim prepirkama oko toga čije “maligne akcije” predstavljaju veću prijetnju stabilnosti u regiji.

Trumpova administracija je prošle godine krenula ratnim putem protiv Irana povlačenjem iz nuklearnog sporazuma s Iranom iz 2015. godine, što je ključno vanjskopolitičko postignuće Baracka Obame. Ali bilo je teško uvjeriti druge potpisnike, uključujući i Veliku Britaniju, da je to dobra ideja.

Sada se London našao u sukobu, usprkos svim kaosu zbog Brexita kod kuće. Osoba, s britanske strane, koja je izdala zapovijed za napad na iranski tanker možda je dala lijep poklon grabežljivcima u Washingtonu za Dan neovisnosti. Hoće li to biti dobro za Britaniju? Sve ostaje na pretpostavkama.

0 0
Ocijenite članak
Pretplati se
Obavijest
guest
16 Comments
najstariji
najnoviji najviše ocjenjeniji
Miki
Gost
Miki
1 godina prije

Nadam se da će posle te avanture Britanci postati malo ponizniji.

onaj najgl.....veći Dalton
Gost
onaj najgl.....veći Dalton
1 godina prije

Britanija je zaratila 1986.
Rat je završio nakon 38 minuta.
Zanzibar je kapitulirao.

Mateja
Gost
Mateja
1 godina prije

Dvajseti januar, vsake štiri leta, je za Ameriko pomemben dan. Inavguracija novega predsednika namreč! A na današnji dan, točno pred 36 leti se je zgodilo še nekaj, in oba dogodka sta še kako povezana. Končala se je t.i. »kriza s talci«, ko so iranske oblasti po enem letu, dveh mesecih, dveh tednih in dveh dneh izpustile 66 uslužbencev ameriškega veleposlaništva. Zagrizeni numerologi bi v teh številkah zagotovo našli kakšno pomenljivo teorijo zarote ali pa vsaj delovanje nadnaravnih in nam nedoumljivih sil, ampak na vsak način se je treba zavedati, da se vsaka kriza začne že veliko prej, preden sploh izbruhne. Recimo moja kriza srednjih let se je začela že takoj po končani gimnaziji, a po besedah mojih bližnjih, še vedno krepko traja. A vrnimo se raje v Iran in poglejmo kakšni so bili tam predpogoji za njihovo krizo s talci…
Iranski politik Mohamed Mosadek je bil demokratično izvoljeni predsednik vlade Irana med letoma 1951 in 1953. Njegova vlada je vpeljala vrsto političnih reform za socialno varnost, lastništvo zemlje, nacionalizirali pa so tudi naftno industrijo v državi. Le kako nenavadno :-), prav nafta pa je predstavljala temelj ekonomskih interesov in zahodnega političnega vpliva v državi. Seveda Mosadekova demokracija ni bila taka demokracija, ki bi bila všeč zahodnim demokracijam, zato so ga z državnim udarom pod vodstvom ameriške CIA in britanske MI6 leta 1953 zrušili. V imenu demokracije seveda … Mosadek je bil tri leta zaprt v samici, nato pa do smrti v hišnem priporu. Tudi to je bil uvoz prave doze zahodne (in edine demokratične) demokracije!
Na oblast je z ameriško pomočjo kmalu prišel šah Reza Pahlavi, ki je (zelo demokratično!) sam sebe takoj razglasil za absolutnega vladarja Irana. In seveda poslušno ubogal vse, kar so mu naročili zahodni demokrati. Predvsem glede neizmernih iranskih zalog nafte … Zelo hitro je vzpostavil kult osebnosti in metodično začel zatirati politično opozicijo, njegova vlada pa je bila v Iranu deležna vedno večjih očitkov zaradi korupcije in vsemogočih ekscesov. Na čelo tega upora je prišel ajatola Homeini, a kljub temu, da so oblasti demonstracije nasilno zatirale, se vstaja ni polegla. Januarja 1979 je šah Pahlavi po nasvetu sodelavcev z družino odšel iz države, da bi se situacija umirila. Oblast je prevzela začasna vlada, ki je dovolila izgnanemu Homeiniju vrnitev v Iran in pričeli so izpuščati politične zapornike. Šah se ni nikoli več vrnil in Homeini je z močno podporo ljudstva pričel s prevzemom oblasti. Iran je postal islamska republika.
Kmalu potem, 4. novembra 1979, je množica protestnikov, večinoma študentov, vdrla v ameriško veleposlaništvo in zajela 66 uslužbencev. Marincem, ki so varovali zgradbo, ni uspelo odvrniti demonstrantov in uslužbenci veleposlaništva so imeli čas le še za uničenje pomembnih (najbrž tudi zelo obremenilnih?) dokumentov ter ostale vohunske elektronske opreme. Mimogrede, med protestniki si je voditeljsko-državniške izkušnje (z zasliševanjem talcev!) pridobival tudi kasnejši iranski predsednik Ahmadinedžad.
Iranci so zahtevali šahovo izročitev ter prenehanje vmešavanja ZDA v iransko politiko. Po predvidevanjih, je takratni predsednik Jimmy Carter njihove zahteve seveda zavrnil. Ko je ameriška administracija ugotovila, da se zadeve s talci ne bo dalo rešiti po diplomatski poti, so se začele priprave na vojaško reševalno akcijo. Operacija »Orlovi kremplji« se je začela 24. aprila 1980, a je zaradi serije vojaških napak in slabih vremenskih razmer zelo neslavno propadla. V krempljih (pa ne v orlovih …) je v Iranu za vedno ostalo 8 ameriških specialcev in en iranski civilist.

In kako se je kriza talcev končala? Dvajsetega januarja 1981 so bili talci izpuščeni in ni naključje, da se je to zgodilo le nekaj minut potem, ko je Belo hišo prevzel novi ameriški predsednik, Ronald Reagan.
Seveda je Reagan ta dogodek takoj pripisal svoji filmsko-kavbojsko-hardline administraciji, ki naj bi že s samo podobo močnega republikanskega voditelja tako prestrašila Irance, da so v hipu končali več kot enoletno krizo. A resnica je seveda drugje. Reagan je že pred izvolitvijo začel pogajanja z Iranci in jim obljubil (in tudi dobavil) velike količine najnovejšega orožja, ki je Irancem prišlo zelo prav, saj se je že slabo leto po tem začela krvava, osemletna vojna med Irakom in Iranom. Terjala je več kot milijon žrtev na iranski strani in pol milijona na iraški strani … A ker je obramba demokracije vseeno sveta dolžnost vseh zahodnih sil, so ZDA takoj priskočile na pomoč Sadamu Huseinu v Iraku, ki je brez opozorila in zelo demokratično napadel Iran. Pomagali so mu tako z orožjem, kot tudi z podrobnimi vohunskimi storitvami o iranski oborožitvi. Kar pa verjetno ni bilo tako zelo težko, saj je bilo treba le pogledati v dokumente, kaj vse so leto nazaj dobavili Irancem. Ceno vojaške pomoči so Iračani seveda plačali v nafti … Zmagovalca v tej vojni itak ni bilo (razen nekaj zeloooo bogatejših zahodnih naftnih družb!), in vse se še vedno vrti naprej, na podoben način, kot se je takrat. Kakšne posle pa že zdaj sklepa, od biznisa napol nori, Thronald Dump, (ne, nisem se zmotil v imenu, prevod je znan), nočem niti vedeti, saj bi me postalo strah. In vas bo tudi…
Kljub temu, da so od iransko – iraške vojne pretekla že desetletja, sem jo med svojim obiskom Irana še vedno zelo močno občutil. Mogoče samo podzavestno, če pa se to vidi tudi na mojih fotografijah s te poti, pa ocenite sami …

1 COMMENT

MARJAN ZUPANC22.01. 2017 at 10:46
zanimive slike pa da malce osvežimo spomin na dogajanja takrat

Mateja
Gost
Mateja
1 godina prije

No zaveznik ZDA Sadam je seveda zaplinil Kurde. Ni še konec vseh dni. Opozorite Sirske Kurde. Ker kaj lahko se zgodi, da Trumpa zamenja Obama, Putina Jelcin in Asada Erdoganov guaido. Potem bodo pa Arabci plačali Kurdom za vse kar so jim Kurdi v Siriji slabega storili. Življenje ni pravljica, Asad sicer misli, da je. Toda ženo ima že skoraj mrtvo in le še vprašanje časa je kdaj bo padel na realna tla.
Kurdi bodo točno takrat, ko bo Asad doživel volivni poraz in bo novi predsednik povezal Sirijo s Turčijo in Katarjem.

cogo
Gost
cogo
1 godina prije

neka ti bedni englezi što prije izađu,,i nek se bobiju sa bilo kome samo da ne uvlače evropu u svoja govna ,,dosta ratova su počeli ti izprijenici,,nadam se da što prije dobiju po tintari ,to i zaslužuju ,

johnny-reb
Gost
johnny-reb
1 godina prije

Hoce mi netko objasniti zasto se Britanija boji rata ako je jedna od najvecih svjetskih vojnih sila ? Pa Britanija Zajedno sa svojim Demokratskim saveznicima Australijom i Novim Zelandom bi pregazila perzijance. Kako sad to se oni boje ?

Mateja
Gost
Mateja
1 godina prije

Ameriška obveščevalna agencija Cia je po šestdesetih letih objavila dokumente, ki razkrivajo njeno vlogo pri ameriško-britanskem načrtu za odstavitev tedanjega iranskega premierja Mosadeka.
Dokumenti, iz katerih so umaknili oznako zaupnosti, so najbolj neposreden dokaz do zdaj, da je Cia načrtovala vojaški udar.

Vloga Cie v strmoglavljenju premierja Mohameda Mosadeka je znana že dolgo in je vsa ta leta vplivala na odnose med državama. Za najbolj neposredno priznanje do zdaj pa je poskrbel neodvisni arhiv nacionalne varnostni na univerzi George Washington, ki je v skladu z zakonom o svobodi informacij pridobil in ob 60. obletnici udara objavil dokumente, v katerih Cia odkrito priznava svojo vlogo.

“Vojaški udar /…/ je bil izveden v skladu z navodili Cie kot dejanje ameriške zunanje politike,” navaja izsek iz dokumenta z naslovom Bitka za Iran, ki popisuje zgodovino Cie.

Svoj del v odločanju je odigrala tudi hladna vojna Mosadek je razjezil Britance z željo po nadzoru nad naftno družbo Anglo-iranska naftna družba, predhodnico današnjega BP. Britanci so verjeli, da je nadzor nad iransko nafto ključen za oživitev njihovega gospodarstva po drugi svetovni vojni, a so potrebovali podporo ZDA.

Svoj del v odločanju je sicer odigrala tudi hladna vojna. Britanci in Američani so se namreč bali, da bi Iran zdrsnil na drugo stran železne zavese, kar bi pomenilo točko za Sovjetsko zvezo in veliko težavo za zahodne države in Bližnji vzhod.

Cilj projekta TPAJAX – takšno je bilo ime misije v Cii – je bilo “povzročiti padec vlade Mosadeka, spet vzpostaviti prestiž in moč šaha”, je tako nekaj mesecev po udaru zapisal glavni načrtovalec misije Donald N. Wilber.

Udar je pomagal utrditi vladavino iranskega šaha Dokumenti kažejo, da je Cia udar med drugim pripravljala z uvrščanjem Mosadeku nenaklonjenih zgodb v iranske in ameriške medije. Ameriške in britanske obveščevalne službe so krepile takratnemu šahu naklonjene sile in pomagale pripraviti proteste proti premierju.

Udar je pomagal utrditi vladavino iranskega šaha Reze Pahvalija za prihodnjih 26 let, vse do islamske revolucije leta 1979. Mosadek je bil po strmoglavljenju obsojen na smrt, a kazni niso nikoli izvedli. Leta 1967 je umrl v Teheranu.

Na razkritje dokumentov so se sicer odzvali v Iranu, kjer upajo, da bo to pomenilo spremembo ameriške zunanje politike. “Vse skupaj ne pomaga, dokler ne bo spremenjena sovražna politika ZDA,” je dejal tiskovni predstavnik iranskega zunanjega ministrstva. Teheran je tako pozval k “reviziji politične drže in koncu vsakršnega vmešavanja v notranje zadeve Irana”.

Kora
Gost
Kora
1 godina prije

@johnny-reb

Boje se jer znaju da propaganda o “globalnoj nadmoći” SAD-a i UK-a nema uporište u stvarnosti nego u hollywoodskim filmovima koji sve više “gube na kvaliteti” kako ljudi otvaraju oči 😉

Ua političari
Gost
Ua političari
1 godina prije

U 1984 Džordža Orvela postoje tri super države: Okeanija, Evroazija i Istanzija. “Začudo” GB je kao “Pista jedan” bila u Okeanije zajedno sa SAD. Inače, o GB i englezima imam veoma negativno mišljenje a pošto sam ja fin i stariji gospodin neću nastaviti dalje da komentarišem.

Mateja
Gost
Mateja
1 godina prije

Mohamed Mosadek (perzijsko محمد مصدق; IPA: [mohæmˈmæd(-e) mosædˈdeɣ]), iranski politik, * 16. junij 1882, Teheran, Perzija, † 5. marec 1967, Ahmadabad-e Mosaddeq, Iran.

Mosadek je bil demokratično izvoljeni[4][5][6] predsednik vlade Irana med letoma 1951 in 1953, ko je bila njegova vlada z državnim udarom pod vodstvom ameriške CIA in britanske MI6 zrušena.[7][8]

Bil je pisec, javni funkcionar, odvetnik in izstopajoč član iranskega parlamenta. Njegova vlada je vpeljala vrsto socialnih in političnih reform za socialno varnost, najemnine in lastništvo zemlje.[9] Najbolj odmevna reforma je bila nacionalizacija iranske naftne industrije, ki je bila pod upravo Združenega kraljestva od leta 1913 preko družbe Anglo-Persian Oil Company (APOC/AIOC, kasneje British Petroleum in BP).[10]

Iranci so v Mosadeku videli glavnega nosilca sekularne demokracije in upora proti tuji dominaciji v iranski moderni zgodovini. 19. avgusta 1953 je CIA organizirala in izpeljala državni udar na prošnjo MI6. Namesto Mosadeka so na čelo države postavili iranskega generala Fazlollaha Zahedija.[11] Udar je na Zahodu znan kot Operacija Ajax[12] po kodi CIA, v Iranu pa kot 28 Mordad 1332, po datumu na iranskem koledarju.[13] Mosadek je bil tri leta zaprt v samici, nato do smrti v hišnem priporu in pokopan doma

Ponavljam, naši fantje bodo umirali za Ameriške in Angleške naftne interese. Teheran bo Evropskih fantov grob. Mrtve bodo vozili nazaj v Evropo.

Godzilla
Gost
Godzilla
1 godina prije

Ma nemogu skontat šta pišeš..De prevedi isa ti

Zvrk
Gost
Zvrk
1 godina prije

zač? pa sve se razumi.

Mali Mujo
Gost
Mali Mujo
1 godina prije

Boris Johnson is a general danger, for the world peace, he will not think twice before launching war actions with American supporters to satisfy the ill-fated ambitions of his friends about the restoration of Britain as a colonial glory. Do the really ill ambitions need to pay for thousands of innocent human lives?

nessy
Gost
nessy
1 godina prije

Ja razumijem, da je dobar dio clanaka, prijevod. Ali, imate li vi, redakcijo, nekoga, da prije objavljivanja procita, i po potrebi ispravi?

Zadranin
Gost
Zadranin
1 godina prije

Kako me za dobrobit britanaca zaboli ona stvar.

Najveće plačipi*ke na svijetu..

S*lovali ste svijet stoljećima, i sad kad vam taj isti, samo razvijeni svijet, uzvraća.. sad plačete? 😂

P*** đubrad jedna!

samo tako
Gost
samo tako
1 godina prije

Ne postoji ni jedna naivna bu*ala na svietu koja vjeruje izjavama engleskih političara. Otimačina je njima deeskalacija sukoba, pljaćka dnevna rutina a kao ne žele rat provocirajuči širom svijeta. Ajd se već jednom maknite iz EU i prestanite sramotii i navlačiti ostatak

POVEZANE VIJESTI

Izbornik
16
0
()
x